Tajnost volitev je eno od temeljnih načel volilnega prava in neizogibni garant svobodne volilne pravice ter politične zasebnosti. Vprašanje je, ali uresničevanje tajnosti zgolj preprečuje državi, da bi klicala posameznika na odgovor, kakšen glas je izrekel, ali pa ji nalaga tudi ukrepe, s katerimi to prepreči tudi morebitnim drugim zainteresiranim subjektom. Družbena realnost narekuje tudi prilagajanje glasovanja različnim življenjskim situacijam, tehnični napredek pa narekuje spremembe v sami mehaniki izvedbe volitev (uvedba sodobnih tehnologij in širjenje interneta). Vse te modalitete – v našem pravnem redu že sprejete ali šele v fazi načrtovanja – pa zahtevajo kritičen premislek o zagotavljanju tajnosti, ki mora biti volivcu zagotovljena ne glede na mehaniko in obliko oddaje volilnega glasu.

Namen tega članka je tako opredeliti (idealni) koncept tajnosti, ga preskusiti na trenutni ureditvi volitev in problematiki internetnih volitev, obravnavati z vidika dogodkov na zadnjih lokalnih volitvah ter končno najti odgovor, kakšen naj bo odnos med tajnostjo in učinkovitostjo volitev.

Tajnost ni cilj zase, ampak izvedbena rešitev, ki omogoča uresničitev temeljnega načela demokratičnih volitev, tj. svobodnega odločanja. Če želimo tajnosti dati vsebino, mora ta nujno omogočiti svobodno glasovanje, zato se je najprej treba odločiti, kdaj je odločitev o glasovanju svobodna.

Pri tem se lahko naslonimo na že izdelane pravne institute. Izjava volje je prava takrat, ko izraža »resnično voljo«. Že rimsko pravo je v dobi pretorskega prava spoznalo, da zgolj formalno soglasje – coactus voluit! – ni enakovredno materialnemu soglasju. Čeprav posredi ni fizične sile in se glasujoči sam »odloči«, kako bo glasoval (in se tako ognil zagroženim posledicam), tak glas ne odraža njegove avtonomne odločitve, ampak prilagoditev konkretni okoliščini – (psihični) sili. Čeprav deluje navzven resnična, taka izjava volje – volilni glas – ni svobodna in je plod (protipravnih) pritiskov. Tajnost volitev mora zato preprečiti, da bi lahko kdorkoli na kakršenkoli (protipraven) način vplival na izjavo volje. Ali z drugega vidika: tajno glasovanje ne omogoča uporabe teorije volje pri interpretaciji oddane glasovnice, zato mora biti že sama izjava pristna.

Učinkovit pritisk je mogoč le, če izraženemu glasu sledi pozitivna ali negativna (pravna, ekonomska in/ali čustvena) sankcija. Pravni sistem, ki želi zagotoviti svobodne volitve, mora tako onemogočiti možnost nadzora nad izraženim glasom. In prav temu je namenjen koncept tajnosti volitev.

Tajnost je postopkovna (formalna), ki onemogoča ugotovitev, ali je konkretni volivec izrazil svoj glas ali ne, in vsebinska (materialna), ki volivcu zagotavlja zasebnost glede vsebine izražene odločitve – komu je podelil svoj glas.

Za uresničevanje koncepta tajnosti mora država:

1. z normativno opustitvijo poskrbeti, da na izrek glasu ali vsebino izrečenega glasu niso vezane nobene individualne javnopravne posledice;
2. normativno opredeliti kot neveljavne kakršnekoli (zasebnopravne) obveznosti, ki bi jih, uresničevaje načelo svobodnega sklepanja in oblikovanja pogodbenih razmerij, prevzeli posamezniki,¹ ter kršitev tajnosti inkriminirati;²
3. z aktivnim delovanjem zagotoviti ne le, da sama oziroma njeni organi ne morejo ugotoviti, kako je volivec glasoval (torej ne sme obstajati možnost, da se glasovnico poveže s posameznim volivcem), ampak preprečiti tudi volivcu samemu, da bi lahko tretjim dokazal svoj glas. Tretjim osebam se namreč lahko prepreči, da bi od volivca zahtevali dokazilo o vsebini oddanega glasu, le tako, da tudi sam volivec ne more pridobiti dokaza o svojem glasu, ki bi ga lahko posredoval tretjim.

¹ Denimo v pogodbi o zaposlitvi bi se delavec v času obstoja delovnega razmerja zavezal glasovati za neko opcijo ali pa bi kandidat in volivec sklenila pogodbo, po kateri bi volivec proti določeni odmeni namenil svoj glas predvideni opciji. Slovenska zakonodaja to rešuje tako, da ZVZD v drugem odstavku 10. člena določa: »Nihče ne sme biti klican na odgovornost zaradi glasovanja, niti se ne sme od njega zahtevati, naj pove, ali je glasoval, kako je glasoval oziroma zakaj ni glasoval.« Sklepanje takih pogodb verjetno lahko podredimo 157. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur.l. RS, št. 55/08 in nasl.), pogodbe pa so, ker nasprotujejo prisilnim predpisom oziroma nimajo dopustnega predmeta, nične. 

² Kar je slovenski zakonodajalec storil v 167. členu KZ (Ur l. RS, št. 63/94 in nasl.) in 156. členu KZ-1.

Zakon poskuša zagotoviti materialno tajnost po tretjem merilu s (tavtološko) določbo, da mora biti prostor, v katerem se glasuje, urejen tako, da je zagotovljeno tajno izpolnjevanje glasovnice. Potem to zahtevo še vsebinsko dobrodošlo napolni: volišče mora biti opremljeno na način, ki preprečuje opazovanje volivca pri izpolnjevanju glasovnice.³ Poleg tega glasovalni blanket ne omogoča identifikacije glasujočega.

³ Prvi odstavek 64. člena ZVDZ.

Veljavni pravni red pa ne zagotavlja tajnosti v primeru, ko bi volivec poskušal sam s tehnično opremo pridobiti dokaz o oddanem glasu. Medtem ko fotografija izpolnjene glasovnice izkazuje zgolj stanje glasovnice v časovnem trenutku in ne zagotavlja dokaza, da je bila tudi oddana oziroma oddana v taki (veljavni) obliki, pa bi volivec z videokamero lahko zajel celotno verigo glasovanja od izbire opcije na glasovnici do oddaje glasovnice v volilno skrinjico. Menim, da bi bilo ureditev treba dopolniti s prepovedjo vnašanja naprav s tovrstnimi zmogljivostmi ter volilnemu odboru podeliti ustrezna pooblastila za zagotavljanje spoštovanja take prepovedi. Čeprav bi tak normativni manever lahko pomenil poseg v druge človekove pravice, menim da bi prestal test sorazmernosti.⁴

⁴ V luči navedenega je taka prepoved (1) nujna za onemogočenje samoizdelave dokaza o glasovanju, saj bi zgolj prepoved uporabe snemalnih sredstev zahtevala takojšnje ukrepanje volilnega odbora; (2) primerna, saj je s prepovedjo vnosa mogoče preprečiti tudi uporabo takih naprav; (3) sorazmerna v ožjem smislu, saj je poseg v prizadete pravice minimalen in začasen, medtem ko se zasleduje uresničevanje ustavne človekove pravice – (svobodne) volilne pravice.

Enaka pomanjkljivost velja za glasovanje pred volilnim odborom na domu⁵ in na diplomatsko-konzularnem predstavništvu v tujini.⁶

⁵ Člen 83 ZVZD: »Volivci, ki se zaradi bolezni ne morejo osebno zglasiti na volišču, kjer so vpisani v volilni imenik, lahko glasujejo pred volilnim odborom na svojem domu, če to sporočijo občinski volilni komisiji najkasneje tri dni pred dnem glasovanja.«

⁶ Prvi odstavek 82. člena ZVDZ: »Volivci, ki so vpisani v evidenco volilne pravice državljanov Republike Slovenije, ki nimajo stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, lahko glasujejo po pošti ali na diplomatsko-konzularnem predstavništvu Republike Slovenije, če država, v kateri prebivajo, dopušča tako glasovanje, oziroma če to omogoča meddržavni sporazum. Tem volivcem se pravočasno pošlje glasovnica s priloženo volilno karto.«

Formalno tajnost načeloma uzakonjata varstvena določba drugega odstavka 10. člena Zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ)⁷ v delu, ko določa, da se od nikogar ne sme zahtevati, naj pove, ali je glasoval, ter inkriminacijska določba 156. člena KZ-1, zakon pa hkrati določa tudi, da volilni odbor volivca pred izročitvijo prosi za (neobvezen) podpis v volilni imenik, s čimer volivcu omogoči (omejen) vpogled v seznam volilnih upravičencev, ki so že volili (bodisi da so se ti podpisali bodisi je zgolj obkrožena številka pred njihovim imenom). Tako član volilnega odbora poznejšega volivca seznani s podatkom, ki ga sicer poznejši volivec ne bi mogel zahtevati od prejšnjega volivca, tj. ali je volil. Vprašanje je, ali ni član volilnega odbora s tem uresničil zakonske znake drugega odstavka 156. člena KZ-1.⁸

⁷ Ur. l. RS, št. 44/92 in nasl.

⁸ »Če stori dejanje iz prejšnjega odstavka [kakorkoli prekrši tajnost glasovanja pri volitvah ali glasovanju, op. avt.] uradna oseba pri opravljanju svojih dolžnosti v zvezi z volitvami ali glasovanjem, se kaznuje z zaporom do dveh let.«

Če zakonodajalec že vztraja pri (neobveznem) podpisu v volilni imenik, menim da bi bilo pri tem treba zaščititi formalno tajnost glasovanja prejšnjih volivcev. To bi lahko dosegel že s preprosto (nepraktično) šablono, ki bi zakrila preostale vnose imenika.

V želji po približanju volišča volivcem in spodbujanja volilne udeležbe se v javnosti prvenstveno omenja zamisel o internetnih volitvah. Taka rešitev bi zmanjšala stroške izvedbe ter omogočala ažurnejše ugotavljanje volilnega izida.

Z vidika tajnosti pa je treba ugotoviti, da je glasovanje iz naslonjača ne omogoča: država ne more volivcu preprečiti pridobitve dokaza o oddanem glasu oziroma preprečiti opazovanja njegovega glasovanja v zavetju zasebnih prostorov. Volivec se namreč nahaja v nezavarovanem okolju (zunaj volišča z zakonito vzdrževanim redom) in ne uporablja zaupanja vredne tehnične in komunikacijske opreme.⁹ Prav tako je problematično zagotoviti formalno in vsebinsko tajnost glasovanja oziroma oddanega glasu, ki se lahko zabeleži v vseh napravah, ki posredujejo spletni promet od volivca do »varnega« volivnega strežnika.¹⁰

⁹ Podrobneje o internetnih volitvah Kovačič, M., Škrablin, J.: Problem internetnih volitev, v: Teorija in praksa, št. 1-2/2008, str. 178–192, www.elektronske-volitve.si/i-volitve_v_Sloveniji.pdf (14. 10. 2010); Turk, M.: Študija izvedljivosti e-volitev s predlogi implementacije, e-uprava.gov.si/eud/euprava/evolitve-priloga2.doc (14. 10. 2010).

¹⁰ Tako obveznost beleženja in hrambe prometnih podatkov v členih od 107. do 107.e nalaga Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom, Ur l. RS, št. 43/04 in nasl.) ponudnikom internetnih storitev.

Tipični »temni scenarij« je primer delodajalca ali drugega, ki pove osebam, ki so od njega na učinkovit način (pravno, ekonomsko in/ali čustveno) odvisne, da bodo glasovanje opravile skupaj (denimo v prostorih ali na računalniku delodajalca). Čeprav oseba ne izvaja pritiska s fizično prisilo, ima možnost nadzora nad oddanim glasom in učinkovitim sankcioniranjem. Svobodnih volitev ni mogoče zagotoviti brez prisotnosti veččlanskega volilnega odbora in varne opreme, obvezna prisotnost volilnega odbora v volivčevem stanovanju ob oddaji glasu pa bi zanikala zatrjevane poenostavitve in prihranke, poleg tega, da ni uresničljiva.

Enake pomisleke vzbuja tudi sistem glasovanja po pošti.¹¹

¹¹ Drugi odstavek 81. člena ZVDZ: »Po pošti lahko glasujejo tudi oskrbovanci domov za starejše, ki nimajo stalnega prebivališča v domu, ter volivci, ki so na zdravljenju v bolnišnicah, če to sporočijo okrajni volilni komisiji ali volilni komisiji volilne enote najkasneje deset dni pred dnem glasovanja.« 

Tu je treba opozoriti na možnost izogiba tajnosti, ki jo trenutna zakonodaja omogoča v skladu z drugim odstavkom 81. člena in 82. členom ZVDZ. Zainteresirana oseba bi namreč osebe, nad katerimi vrši vpliv, lahko prisilila k navidezni ali začasni vzpostavitvi okoliščin, ki bi jim omogočile glasovanje po pošti brez volilnega odbora, ki bi zagotavljal navedene varovalke volilne tajnosti.

Opozoriti je treba tudi, da so te izjemne (komplementarne) oblike uresničevanja volilne pravice trenutno omejene na določene neprivilegirane skupine (bolni, starejši in Slovenci v zamejstvu). Splošna »internetizacija« volitev bi pomenila, kot utemeljeno opozarja Kovačič,¹² da se princip glasovanja in nekontroliranega volilnega okolja potencialno prenese na celotno populacijo volivcev.

¹² www.elektronske-volitve.si/ (14. 1. 2010)

Do kršitve tajnosti pa lahko pride tudi naknadno, po že oddani glasovnici oziroma zaprtju volišč. To omogoča analiza vmesnih in razčlenjenih predčasnih volilnih rezultatov. Tajnost se lahko razblini v mejnem primeru, ko neka opcija dobi glasove vseh volivcev: takrat vsi vedo, kako so glasovali drugi. Tega pravo ne more preprečiti. Vendar pa, če ni zagotovljena tudi formalna tajnost – volivci vedo tudi, kdo so ti drugi volivci. To pa bi zakonodajalec po mojem mnenju moral preprečiti. Drugi primer kršitve tajnosti pa je, ko javnost sicer ne izve vseh podrobnosti o konkretnem oddanem glasu, lahko pa nanje z veliko gotovostjo sklepa iz znanih okoliščin, kar se je zgodilo na preteklih lokalnih volitvah.

Iz poročanja dnevnih medijev¹³ smo zvedeli, da je v občini z 291 volivci eden od kandidatov prejel točno 50 odstotkov glasov. O morebitnem drugem krogu naj bi tako odločila ena pričakovana glasovnica občanke, ki je v bolnišnici in volila po pošti. Prejeta glasovnica je bila sicer neveljavna zaradi nepriložene volilne karte s podpisom volivke, vendar je bilo v javnosti objavljeno, za katerega od kandidatov je volivka (neuspešno) glasovala.

¹³ Denimo www.delo.si/clanek/124825 (12. 10. 2010) in 24ur.com/lokalne_volitve/tezko-pricakovana-glasovnica-je-bila-neveljavna.html (14. 10. 2010)

Menim, da bi lahko v tem primeru zainteresirana oseba (ali pa denimo novinar) razmeroma hitro ugotovila, kdo je ta občanka manjše občine, ki je bila v kritičnem času v bolnici in tam po pošti oddala svoj glas. Komu je bil namenjen njen glas, je javnost sicer (neformalno) izvedela, vendar bi v primeru, če to ne bi bilo objavljeno (in bi bila glasovnica sicer veljavna), lahko ugotovila tudi iz primerjave začasnih rezultatov, ki so bili objavljeni pred in po prešteti glasovnici.

Menim, da je dilema oziroma tehtanje med »tajnostjo« in »legitimnostjo« (udeležbo) volitev zgolj navidezna. Tajnost je nujni komplement svobode, ki zagotavlja, da izražen glas – izjava volje – tudi dejansko odraža resnično voljo volivca in tako utrjuje kakovost izrečenega glasu. 

Pričakovani pozitivni učinki večje volilne udeležbe zaradi približevanja volišča volivcu so tako vprašljivi¹⁴, če ne morejo zagotoviti tudi svobode glasovanja. To pa ne pomeni, da se država ne sme lotiti e-demokracije.

¹⁴ Če ne že kar neutemeljeni. Glej www.geneve.ch/evoting/english/doc/rapports/EN_RD_639_and_Annex.pdf (12. 10. 2010)

Spletna komunikacija oziroma izražanje glasu je dobrodošlo pri posvetovanju, pri katerem pa je zaradi neobstoja formalnih posledic tudi siceršnji interes za vplivanje na neobvezen izid precej manjše. Tudi sicer lahko tako država zmanjša pregovorno »politično apatijo« in volilne upravičence spodbudi k uresničevanju njihove pravice. Nikar pa naj tega ne počne s krhanjem temeljnih načel demokracije zaradi »mode«.

Glede nakazanih pomanjkljivosti v pravnem redu menim, da je le svobodna volilna pravica lahko človekova pravica ustavne ravni. Ker Ustava v 5. členu nalaga državi pozitivno obveznost varovanja človekovih pravic,¹⁵ menim, da bi zakonodajalec moral te pomanjkljivosti pri uveljavljanju formalne in materialne volilne tajnosti odpraviti.